• Slovene
  • English (UK)

Pogodbeno financiranje

V nekaterih evropskih državah se je, kot zelo primeren in učinkovit instrument za zagotovitev finančnih sredstev za naložbe v učinkovito rabo energije na področju javnih stavb, pokazalo pogodbeno financiranje oziroma financiranje s strani tretje stranke (angleško: third party financing; TPF). To omogoča izvedbo ukrepov na področju učinkovite rabe energije, predvsem takrat, ko ni na voljo dovolj lastnih sredstev.
Evropske raziskave, študije in izkušnje izvedenih projektov potrjujejo, da potenciali varčevanja z energijo in ukrepi URE, ki jih lahko izkoristimo v okviru pogodbenega financiranja v sektorju javnih zgradb, predstavljajo več kot 25 % trenutne porabe energije. V Sloveniji pa na podlagi izvedenih energetskih pregledov ocenjujemo, da ta potencial znaša 30%.
Pogodbeno financiranje je finančni model, pri katerem so ukrepi za učinkovito rabo energije financirani s strani tretjega partnerja, poplačani pa iz tako doseženih ciljnih prihrankov pri stroških za porabljeno energijo. Razlikujemo dve obliki pogodbenega financiranja:

1. Pogodbeno financiranje na področju dobave energije

Pogodbenik - izvajalec sklene z naročnikom pogodbo o dobavi energije. Načrtuje, postavi, financira in vzdržuje naprave ter naročniku dobavlja končno energijo (elektriko, energijo za ogrevanje ali hlajenje) po pogodbeno dogovorjeni stalni ceni, ki vključuje oziroma upošteva ceno energije, investicijske stroške in stroške rednega vzdrževanja, servisiranja in podobno.

2. Pogodbeno financiranje na področju URE

Pogodbenik – izvajalec oz. investitor opravi investicijska vlaganja in izvede ukrepe za znižanje stroškov za rabo energije; svoje izdatke pa dobi poplačane v obliki deležev letnih prihrankov pri stroških za energijo. Pogodba vsebuje garancijo naročniku glede ciljnih prihrankov stroškov za porabljeno energijo.

Medtem ko je pogodbeno zagotavljanje oskrbe z energijo z vlaganji v nove, nadomestne ali dopolnilne naprave namenjeno racionalizaciji oskrbe z energijo, ni pa nujno usmerjeno v zmanjševanje potreb po energiji, je pogodbeno zagotavljanje prihranka energije namenjeno prav gospodarskemu izkoriščanju potencialov za varčevanje z energijo z vidika njene porabe in stroškov. V spodnji tabeli je prikazana primerjava pogodbenega zagotavljanja oskrbe z energijo in pogodbenega zagotavljanja prihranka energije.
Ukrepe pogodbenega financiranja na področju URE izvede zunanji partner (“tretja stranka”) na svoje stroške. Vložena sredstva se povrnejo z udeležbo pri privarčevanih izdatkih za porabljeno energijo. V pripravljalni fazi izvajalec načrtuje in izvede ukrepe za varčevanje z energijo. Sledi glavna faza pogodbenega financiranja, ki zajema refinanciranje kapitalskega vložka skozi prihranke pri izdatkih za energijo. V primeru, predstavljenem na zgornji sliki, je naročnik že od začetka glavne faze delno udeležen pri prihrankih. Po izteku pogodbenega obdobja, so prihranki pri stroških za energijo v celoti njegovi. Tipična dolžina pogodbenega obdobja je od 5 do 15 let.

Pri izvajanju projekta se izvajalec v garanciji obveže, da bo zagotovil prihranke pri energiji oziroma pri stroških za rabo energije glede na referenčne vrednosti, določene pred začetkom izvajanja projekta pogodbenega financiranja. Za izhodišče je navadno vzeta količina porabljene energije v predhodnih treh letih. Ob določanju izhodišča je potrebno upoštevati določene robne pogoje in jih vnesti v pogodbo. Sem spadajo:

  • referenčna raba energije oziroma referenčni stroški za porabljeno energijo in pripadajoče referenčno časovno obdobje;
  • podnebni podatki (npr. stopinjski dnevi);
  • struktura rabe energije in struktura stroškov za energijo (uporabljeno gorivo, cena goriva, cena dela itd.);
  • režim uporabe stavbe (npr. notranje temperature, dnevni čas uporabe prostorov) ter
  • oprema oziroma naprave v stavbi.